Lev 22 | SloChraska | STEP | In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč:

Leviticus 22

22. Poglavje

1 In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč: 2 Véli Aronu in sinom njegovim, da naj zdržljivo rabijo svete reči, ki jih sinovi Izraelovi meni posvečujejo, in svetega imena mojega naj ne onečaščajo: jaz sem Gospod. 3 Reci jim: Kdorkoli iz semena vašega po vseh prihodnjih rodovih vaših se približa svetim rečem, ki jih sinovi Izraelovi posvečujejo Gospodu, ko ima nečistoto svojo na sebi, ta duša bodi iztrebljena izpred obličja mojega. Jaz sem Gospod. 4 Vsak iz semena Aronovega, ki je gobav ali ima tok, naj ne uživa svetih reči, dokler ni čist. In kdor se dotakne česarkoli, kar je nečisto od mrtveca, ali njega, ki ima semenotok, 5 ali kdor se dotakne katere golazni, ki onečiščuje, ali človeka, od katerega lahko naleze nečistoto, kakršnakoli bodi nečistota njegova: 6 tisti, ki se takega dotakne, nečist bode do večera; in ne uživa naj svetih reči, temuč izkoplji telo svoje v vodi. 7 In ko zajde solnce, bode čist, in potem sme jesti od svete reči, ker to mu je v živež. 8 Mrline in raztrganega živinčeta ne jej nihče, da bi se s tem ognusil. Jaz sem Gospod. 9 Pazijo naj torej, da izpolnijo povelja moja, da si ne nakopljejo greha ter vsled tega umrjo, ker so oskrunili sveto. Jaz sem Gospod, ki jih posvečujem. 10 Noben tujec naj ne jé svetih reči; gostač in najemnik duhovnikov ne smeta jesti svetega. 11 Ako pa duhovnik kupi koga za denar, ta sme jesti od tega; in kateri so rojeni v hiši njegovi, naj uživajo kruh njegov. 12 In če se duhovnikova hči omoži s tujcem, ne sme jesti od podviga svetih reči. 13 Ako je pa duhovnikova hči ovdovela ali se ločila in nima otrok, pa se vrne v hišo očeta svojega in tu biva kakor v mladosti svoji, sme jesti kruh očeta svojega; ali noben tujec naj ne jé od njega. 14 Kdor bi pa jedel sveto ponevedoma, naj pridene peti del k temu in povrne duhovniku tisto sveto reč. 15 Nikar naj duhovniki ne oskrunijo svetih reči, ki jih sinovi Izraelovi poklanjajo Gospodu, 16 da jih ne obremene s krivico krivde, ko uživajo njih svete reči; zakaj jaz sem Gospod, ki jih posvečujem. 17 In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč: 18 Govori Aronu in sinom njegovim in vsem sinom Izraelovim ter jim reci: Kdorkoli iz hiše Izraelove in izmed tujcev v Izraelu prinese darilo svoje, bodisi kaj obljubljenega ali kaj prostovoljnega, kar prinašajo Gospodu v žgalno daritev: 19 da bi bili milo sprejeti, darujte brezhibnega samca, od govedi, od ovac ali koz. 20 Ničesar takega, na čemer je hiba, ne darujte, ker ne bo blagovoljno sprejeto za vas. 21 In če kdo prinese mirovno daritev Gospodu, da izpolni posebno obljubo, ali kot prostovoljno darilo, od govedi ali drobnice: bodi popolno, da bi bilo milo sprejeto, nobene hibe naj ne bo na tem. 22 Slepo ali polomljeno ali pohabljeno ali kozavo ali garjavo ali krastavo: teh ne prinašajte Gospodu in teh ne devajte v ognjeno daritev na oltar za Gospoda. 23 Govedo ali ovco, ki ima predolg ali prekratek kak ud, smeš darovati kot prostovoljen dar, ali kot izpolnitev obljube ne bo milo sprejeto. 24 Ujalovljenega s stisnjenjem ali zmečkanjem ali odtrganjem ali skopljenjem ne darujte Gospodu, in kaj takega ne delajte v svoji deželi. 25 Tudi iz tujčeve roke ne darujte nič takega kot kruh Boga svojega; zakaj pokvara, hiba je na tem, ne bo milo sprejeto za vas. 26 In Gospod je govoril Mojzesu, rekoč: 27 Ko se stori tele, ovca ali koza, naj ostane sedem dni pri materi svoji, od osmega dne pa in poslej bode ugodno za darilo v ognjeno daritev Gospodu. 28 Bodisi pa krava ali ovca, nje in njenega mladiča ne koljite isti dan. 29 In ko darujete zahvalno daritev Gospodu, darujte jo tako, da boste milo sprejeti. 30 Tisti dan jo zaužijte, nič je ne pustite do jutra; jaz sem Gospod. 31 Pazite torej na moje zapovedi in jih izpolnjujte. Jaz sem Gospod. 32 In ne onesvečujte imena svetosti moje, da bom posvečen med sinovi Izraelovimi. Jaz sem Gospod, ki vas posvečujem, 33 ki sem vas odpeljal iz dežele Egiptovske, da bi vam bil Bog. Jaz sem Gospod.